Low carb muffin z zaseko

Kakšna kombinacija!

Lahko, da sem bila samo tako zelo lačna, ko sem prejle prišla domov, nič ne rečem. Brskala sem po hladilniku in privlekla ven zaseko, čeprav nisem vedela kaj bi z njo. Verjetno bi jo poskusila jest kar z žličko. Če ljudje to počnejo z nutelo, lahko tudi jaz z zaseko … Potem sem se pa spomnila na LC muffin, na hitro sem ga vrgla skupaj, napacala gor nekaj zaseke in … mater, dobro! Izgine ves tisti jajčni okus in hecna tekstura, samo zaseka se čuti, fenomenalno! Jedla sem kar z vilico, kot torto. Zraven kava s smetano. Zdaj bom pa menda lahko delala, zdaj sem kul. 

Low carb muffin

Recept za tale muffin sem morala najt na kakšnem low carb blogu, ne vem več točno. Včasih si samo izpišem sestavine in ne shranim linka. Mogoče nisem računala s tem, da mi bo rezultat sploh užiten.

Muffin naj bi bil nadomestek kruha, pa je treba povedat, da je kruhu podoben nekako približno toliko, kot puhki. Vsekakor se da gor dosti dobro naložit kakšen sir in take stvari, tekstura pa je drugačna, bolj mehka in vlažna. In jajčna. Vseeno se ne pritožujem.

Sestavine:

1 žlica masla

3 žlice mandljeve moke (ali navadnih mletih mandljev)

2 žlici mletih lanenih semen

½ žličke pecilnega praška

ščepec soli

jajce

Potek: V večji skodelici za kakav v mikrovalovki stopiš maslo, potem dodaš ostale sestavine, dobro zmešaš in daš spet v mikrovalovko za eno minuto. Zvrneš muffin ven, počakaš, da se malo shladi, potem pa ga preprosto prerežeš in dobiš dva kruhka za oblaganje. 

Čičerikino-melasini piškoti brez glutena

Vsem ljubiteljem piškotov, ki ne smejo jest glutena, priporočam tele melasine piškote na osnovi iz čičerikine moke. Spominjajo na medenjake, so mehki in močno aromatični, okus je resnično konkreten, meni so bili blazno všeč. Mi je pa potem, ko sem eno popoldne pojedla enega na prazen želodec, tako padel sladkor v krvi, da sem se pobirala še ves naslednji dan :-( Pa kljub čičeriki in kokosovemu sladkorju, ki naj bi imel GI 30, in podobnim neumnostim. Cuker je cuker, OH so OH, nimaš kaj.

Sama sem sestavine prepolovila, tako da sem naredila samo 8 piškotov, pa malce sem jih prilagodila.

Sestavine:

1 žlica stopljenega masla

pol jajca

1 žlica melase

2 žlici kokosovega sladkorja

pol skodelice čičerikine moke

ščepec soli

1/3 žličke cimeta

1/3 žličke ingverja

ščepec klinčkov

Potek: posebej zmešaš maslo, jajce, melaso in sladkor, v drugi posodi pa ostale sestavine. Potem združiš in zmešaš obe zmesi, z žlico nadevaš kupčke mase na pekač, obložen s peki papirjem, in pečeš pri 160 stopinjah 10-12 minut. 

Rižev zdrob

Kaj se danes vse že dobi …

Rižev zdrob, skuha se ga čisto običajno, pri čemer sploh nima okusa po rižu.

Prav pride zdaj, ko se je izkazalo, da je rižev stiropor strupen (arzen in kadmij in take zadeve). 

Letošnji maj mi ni bil všeč

Z leti sem začela opažat, da je maj moj daleč najljubši mesec. Seveda je to grozno klišejsko in mislim, da sem zaradi tega celo pozneje opazila, kako dobro se vedno počutim maja, kot bi, če ne bi bila obremenjena z vsem nakladanjem okrog pomladi in majskih cvetlic in ptičkov itd.

Natančno se še spomnim, kako sem recimo pred tremi leti redno zjutraj laufala (in to ne ravno zanemarljive količine) ter potem delala jogo, se učila stoje na glavi in se nasploh krasno počutila. Spomnim se pa zato, ker je tako počutje in vrhunsko funkcioniranje pri meni izjema, ne pa pravilo. Žal. Pravilo pa je to, da se ponavlja vsako leto maja. Tam enkrat marca popusti tisti grozni fizični krč mraza, tista želja, da bi se samo zabubila nekam in hibernirala. Vse postane lahkotnejše, vključno z mojim telesom. V glavi se mi počutje in razmišljanje premakne v bolj aktiven mode, naenkrat z veliko večjim veseljem načrtujem in počnem stvari, ki sem se jim še pred kratkim samo izogibala.

Letos je kar naprej tako butasto vreme. Začelo se je že januarja, ko je bilo nekaj tednov konstantno okrog -10°C. Pa sem mislila, da mi bo mogoče po tisti hudičevi berlinski zimi, ko je bilo ravno tako mraz, samo da je še pihalo, tako da je bil dejanski občutek, kot da je zunaj -20°C, letos kaj prihranjeno. (Če ne drugega, so tukaj noči na vrhuncu zime dve uri krajše kot v Berlinu, za kar sem bila prav hvaležna.) Mislim, da nikoli ne bom pozabila, kako sem januarja ob ponedeljkih ob petih zjutraj vozila moža na letališče in kako je termometer v avtu kar naprej kazal -16°C. Oblekla sem se v toliko plasti, kot je bilo možno, pa me je v trenutku prezeblo do droba. To je pač tako, če si ektomorf z relativno malo telesne maščobe in ti niti 5 plasti oblek ne pomaga, da bi ohranil tisto nekaj bedne toplote, ki jo utegneš proizvesti … Ko sem se vračala z letališča, sem popolnoma oblečena (slekla sem samo bundo, škornje in rokavice) šla nazaj v posteljo in se tresla kot norec. Nepozabno …

No in potem se takole veselim maja, ker vem, kako bo spet fino, kako bom spet imela naenkrat ogromno energije in bom laufala in jogirala in šibala okrog in pospravljala in hodila v hribe in bom sploh strašno učinkovita in dobre volje, pa pride maj, pa nič. Kot en beden podaljšek aprila, ki je bil letos res čisto aprilski. Malo sonca, oblačnost, dež, veter, mraz, toplo, pa spet dež, pa malo sonca, pa sranje, no! Običajno sem bila do konca maja že pošteno zagorela, ker ni boljšega kot po koncu zime ležat na soncu, uživat kot najbolj lena mačka na svetu in delat vitamin D. Trenutno pa lovim sončne žarke kot en tepec – u, sonce, gremo, ravno vse pripravim, pa pride ogromen črn oblak, spusti nekaj kapljic, izgine, spet nažge sonce, spet dirkam ven, dobim 5 minut žarčenja, ko veter spet prižene drug oblak in jovo na novo … Za crknit.

Po pravici povedano, zdaj ko mi res postaja jasno, kako zelo moje telo in psiha reagirata na letne čase, kako močno sem nagnjena k hiberniranju (manj energije, večji apetit, želja po počivanju, čakanje, da mine), kako mi hormoni očitno res močno nihajo glede na svetlobo in temperaturo, me je prav strah naslednje zime (ki bo spet berlinska!). Pri tem pa sploh še nimam občutka, da je klima letos res že postala tako prijetna, kot je treba. Ampak strah je v redu, strah me bo prisilil, da bom res dobro naštudirala vso to kolobocijo okrog serotonina, dopamina, inzulina in ostalih jajc, ter pripravila plan za zimo. Samo ne smem pustit, da me spet preseneti in da se potem sredi januarja spet sprašujem, kaj je narobe z mano in zakaj se že več mesecev počutim vedno bolj usrano.

In v bistvu bi se morala preselit kvečjemu 1000 km južneje, ne pa na sever, halo. 

Postrvi v foliji

Tole je eden izmed redkih receptov, ki jih je k hiši prinesel moj mož. Če se prav spomnim, ga je dobil od nekega Rusa …? Ne vem več točno, je že dolgo od tega.

Stvar je skrajno izi in hitro narejena. Potrebuješ očiščene postrvi. V lončku zmešaš nekaj olivnega olja, strtega česna, nasekljanega peteršilja in soli. Potem to zmešnjavo pomažeš po notranjosti in zunanjosti ribe. Zaviješ v folijo in pečeš v pečici kakih 20 minut. Zaradi folije se postrvi pravzaprav skuhajo v lastni sopari in so zelo mehke in nežne, ne pa tudi dolgočasne, zaradi vsega česna in peteršilja.

Virgin piña colada smoothie

Imeli smo nekaj svežega ananasa, v zmrzovalniku par banan, pa sem naredila še kokosovo mleko, samo ne iz svežega kokosa, ampak iz posušenih kokosovih mrvic. Tako sem imela vse sestavine za piña colada smoothie. Enostavno sem vse skupaj zmiksala in potem smo s puncami vzdihovale, kako dobro da je. Ampak pozneje nam je stvar obležala v želodcih, pojma nimam zakaj, mogoče od preveč kokosovega mleka, čeprav ravno zaradi tega nisem uporabila tistega iz konzerve, ker je zelo masten. Potem smo imele pa še karate, auč … Skratka, velja opozorilo – ne pretiravat s količino (kar zna bit težko, ker je zelo zelo dobro).